Nočna sveta ura s. Margarete

Sestra Nepomucena Ziggal je po letih o tem pripovedovala s. Gertrudi Neuwirth, s. Angelini Križanič in še nekaterim drugim sestram.

Ko se je predstojnica s. Margareta vrnila iz Algersdorfa, so sestre želele čim prej slišati, kako je opravila. Brez pridržkov je povedala o razgovoru, ki je bil kratek in za njihove potrebe neuspešen. »Podrli so se mi zadnji upi, kajti častita mati me ni poslušala, zamahnila je z roko in odšla. Pohitela sem za njo, a je nisem več našla. Odšla sem tudi jaz. Razšli sva se brez slovesa.

Med potjo domov sem premišljevala, kaj sedaj. Sklep je bil: izstop iz Algersdorfa, kakor je nasvetovala predsednica Društva in pater jezuit, ki mi je jasno razložil ustanovitev nove škofijske redovne skupnosti tu v Mariboru.

Drage sestre! Jaz bom iz naše skupnosti v Algersdorfu izstopila. V zaupanju v božjo Previdnost in v rožnovensko Mater Marijo, z dovoljenjem graškega škofa Zwergerja in mariborskega škofa dr. Stepišnika bom vzela nase breme ustanovitve nove kongregacije. Ker se zavedam usodnega tveganja in svoje nemoči, bi želela opravljati molitev nočnih svetih ur pred praznikom rožnovenske Matere božje za pomoč in razsvetljenje. Prosim vas, sestre, ne pustite me samo v teh stiskah. Molite z menoj, da bo ta moja odločitev po božji volji v božjo slavo in rešitev duš tukajšnje nevzgojene mladine.«


»Seveda bomo molile z vami,« smo obljubile. »Molile pa bomo tudi zase in prosile, naj nam Bog pokaže, kaj naj storimo, kako naj se odločimo, ko bo prišel čas. Zase pa že sedaj vem (s. Nepomucena), da bi brez teh naših zanemarjenih otrok kje drugje v še tako urejenih šolskih razmerah ne mogla biti tako srečna, kakor sem med temi. Ko jih umijem, spletem, sveže preoblečem, vidim, kako zadovoljni in srečni se ogledujejo, saj se tudi zanje odpira novo srečnejše in lepše življenje.

Nočnih molitvenih svetih ur do takrat še nismo poznale. Vprašale smo predstojnico s. Margareto, kako jih bomo opravljale in kaj molile. Ona jih je poznala, saj je kot deklica doma ob mami pred sliko Jezusovega Srca molila nočno sveto uro, da bi bil novi mamin zakon srečen. Ko je bila pri stricu, se je pred odhodom v samostan od sveta tudi poslovila z nočno sveto molitveno uro.«

Takole nas je poučila: »Vsaka molitev je povzdigovanje duha k Bogu. S čistim, zaupanja polnim srcem se v vsej ponižnosti obrnimo na Boga in božjo Mater Marijo s prošnjimi molitvami, s pokoro in zatajevanjem, s pritrgovanjem v hrani, pijači, spanju, s samo sveto molitveno uro vred. V teh razmerah, ko ste tako preobremenjene z dolžnostmi, bi post in razna zatajevanja ne bila priporočljiva, pač pa bi za čisto vest poskrbele z dobro spovedjo in s sklepom, da o naših algersdorfskih sestrah ne bomo nikoli govorile kaj slabega in obtožujočega. Vzemimo vse, kar je že in še bo v tej zadevi prišlo nad nas, kot božje dopuščenje in načrt božje Previdnosti, katere pota so nam neznana.

Nekaj pa bi posebej priporočila za vedno, ne samo za sedanjo nočno sveto uro. Če želite od Boga izprositi uslišanje svojih prošenj, nikdar ne molite z obremenjeno vestjo In prekrški zoper ljubezen do bližnjega. Jezus nas je učil: »… in odpusti nam, kakor tudi mi odpuščamo …« Pazimo na pogreške zoper ljubezen do sočloveka, sodelavke, sosestre, sopredstojnice in še toliko tistih, ki jih srečujemo in niso po meri našega mišljenja in si jih zato privoščimo in obračunavamo z njimi. Pri tem pa pozabljamo, da so tisti številni, ki jih mi obsojamo, morda Bogu ljubši kakor mi, ki se ne zavedamo svoje neočiščene notranje posode, ki jo je Jezus v času svojega zemeljskega življenja v shodnici nekoč obsodil.«


»Ob osmih zvečer pred praznikom rožnovenske Matere božje smo torej začele nočne molitvene ure. Priporočile smo se Svetemu Duhu in sebe in svoje molitve izročile Jezusovemu Srcu. Molile smo menjaje glasno in tiho od rožnega venca in križevega pota, litanij itd. Vmes smo uvrstile branje evangelija. Evangeljske misli so nam bile spodbuda za tih pogovor z Bogom ali pa za glasen duhovni razgovor. Vse smo združile s prisrčnimi prošnjami za naše potrebe in načrte za prihodnost tu v Mariboru ali kje drugje, kamor nas bo Bog poklical ali kakršno delo nam bo zaupal. K zaupni molitvi smo dodale vdano pripravljenost: Vse naj se zgodi po načrtu božje Previdnosti!«

Po nekaj urah molitve se nas je lotevala utrujenost, kar je s. Margareta opazila in nas poslala k počitku. Skupno smo zmolile še molitev za večerno darovanje, ki ga je verjetno sestavila sama po svojem občutju (mnenje njenih sester) in smo ga v času njenega življenja po večerni molitvi molile in se glasi takole:

Preljubo Srce Marijino, ker ponoči sam ne morem hvaliti Boga, te prosim, hvali ga ti namesto mene. Z vsakim utripom mojega srca ponesi tisočero čast in hvalo Presveti Trojici in presvetemu Srcu Jezusovemu. Vsak moj dihljaj sprejmi kot znamenje ljubezni do Tebe in Tvojega Sina. O ljuba mati, sprejmi me nocoj v svoje posebno varstvo in blagoslovi me. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.4

Ko smo zjutraj prišle v kapelo, smo tam našle predstojnico Margareto z rožnim vencem v roki vso sključeno klečati pred oltarjem. Skupno smo zmolile jutranjo molitev in šle k maši.

Pri zajtrku je bila predstojnica povsem umirjena, kakor da ni imela za seboj prečute noči, posta ob kruhu in vodi in, kar je vedela le sama, tudi raznih zatajevanj in spokornih vaj.

Zdaj je bilo pred njo mnogo skrbi in kazala so se pota, ki jih bo morala prehoditi. Že je snovala in načrtovala morebitno prihodnost samostojne kongregacije, ki bo potrebovala mnogo preudarnih gospodarskih ter učnih in vzgojnih poti. Vse bo storila in ne zamudila nobene priložnosti; molila bo sama in z njo njene dobre sestre, zaupala v božjo Previdnost, ki vse vodi, da bo vse v korist mladini in v božjo slavo.

Za našo predstojnico so se začela pota: najprej h graškemu škofu Zwergerju, s katerim se je odkrito pogovorila o svojih zadevah. Škof Zwerger je pokazal veliko razumevanja za njen načrt, razumel je njen položaj in je sam osebno govoril z redovnim vodstvom v Algersdorfu. Določil je, da sestre, ki nameravajo izstopiti in so v njegovi pristojnosti, ta korak store popolnoma prostovoljno in se pridružijo novi škofijski kongregaciji v Mariboru. Kakor poroča sestra Nepomucena Ziggal, se je to pod njegovim vodstvom tudi izvršilo.

Hkrati jih je kot graški ordinarij odvezal vseh obveznosti, s katerimi so se spočetka zaobljubile živeti v algersdorfski redovni skupnosti.

Nadalje je sestra Nepomucena sestram pripovedovala o popolnem soglasju, ki sta ga v tej veliki zadevi imela sekavsko-graški škof Zwerger in lavantinsko-mariborski škof dr. Stepišnik. Brez zapletov in sporazumno sta izpeljala ves uradni postopek o zakonitem izstopu sester iz Algersdorfa po takratnih cerkvenih predpisih in zakonih. Ustanovljena je bila torej nova kongregacija šolskih sester v Mariboru.

Nekatere starejše sestre, kakor npr. m. Angelina Križanič, s. Regina Gosak, s. Felicita Kalinšek, Neuwirthove sestre Brigita, Gertruda, Fabijana, s. Aleksija Erzar in še mnoge so celo trdile, da je bil graški škof Zwerger naklonjen zamisli, ko mu je s. Margareta pojasnila potrebo dela za zanemarjeno mladino, zato je podprl sestre, ki so se želele ločiti od Algersdorfa.

Naselitev novo ustanovljene kongregacije šolskih sester v Mariboru pa je nekoliko zavlačevala Deželna vlada v Gradcu.

Po takratni zakonodaji avstro-ogrske monarhije škofija ni smela brez dovoljenja Deželne vlade, v kateri je bila, naseliti nobene nove cerkvene institucije.

V glavnem se je ta zakonodaja nanašala na ekonomske zadeve: kdo bo to novo cerkveno ustanovo vzdrževal, odgovarjal, če bi z morebitnimi nakupi nepremičnin naredila dolgove, kdo bo to plačeval, jamčil itd.

Končno je Deželna vlada v Gradcu izdala naselitveno dovoljenje, in sicer na podlagi pisnega posredovanja mariborskega ordinariata in jamstva Društva katoliških gospa, pri katerem je bilo to dobrodelno Društvo, ki ga bo nova ustanova prevzela, uradno registrirano.

S tem je bila odpravljena zadnja ovira ustanovitve in naselitve nove kongregacije šolskih sester v Mariboru. Zgodilo se je, kakor je napisal zgodovinar dr. Kovačič o škofu Slomšku in Društvu katoliških gospa, »da se je iz tega Društva rodil Zavod šolskih sester v Mariboru, ki se je razrastel v mogočno drevo …« (kar je bilo v teh spominskih zapiskih že deloma omenjeno).

Ko je Deželna vlada v Gradcu dovolila naselitev, je pogumna in podjetna s. Margareta v zaupanju v božjo Previdnost takoj začela načrtovati povečanje tega zavoda: nakup hiše in zemljišča za zidavo prepotrebnih objektov za šolske, učne in stanovanjske potrebe z internatom in samostanom za sestre v Mariboru.

Pri tem so »naši ustanoviteljici s. Margareti«, kakor se je rada izražala s. Nepomucena Ziggal, materialno pomagale dobre gospe iz Društva, zlasti predsednica gospa Brandysova in grof Brandys z mnogimi uslugami in materialom (prevozi, delovna moč), velika dobrotnica pa je bila tudi gospa Schmiderer in mnogi drugi dobrotniki.

Po pripovedovanju takratnih sester pa ni šlo brez mnogoterih težkih zapletov in nasprotovanj. Še so bile potrebne nočne svete ure, še post ob kruhu in vodi, še spokorni pas in druga pokorila in še zbirce tja do cesarskega Dunaja, do češke Prage in še kam, po vsej Avstriji. Najpogostejše zbirce so bile po deželi Štajerski, od koder so se že priglašala dobra dekleta za kandidatinje, naraščajnice za šolske sestre v Mariboru.

Skrb za mladi naraščaj je v celoti prevzela ustanoviteljica s. Margareta Puhar sama. Za vse to pa je bilo treba zaupne molitve rožnih vencev, zato so sto in stokrat klicale k rožnovenski Mariji: »Češčena si Marija, gnade si polna, Gospod je s teboj, žegnana si med ženami in žegnan je sad tvojega telesa, Jezus, ki si ga …!«

Kako rade so te preizkušene prve sestre molile, kako rade so se pokorile, saj je šlo za njihovo novo kongregacijo v Mariboru, ki bo učila in vzgajala tiste otroke, zaradi katerih so se odločile izstopiti    iz algersdorfske    redovne skupnosti in ostati v zelo bednih razmerah v Mariboru.

Vse zaradi teh zapuščenih otrok in njihovih duš, ki so božja last, pa tudi zaradi njihovega dostojnejšega in srečnejšega življenja v prihodnjem poštenem poklicu, »kar naj nam Bog pomaga«.

---------------

4. To molitev je v Repnjah slišal dr. Franc Kimovec in je popravil starinsko slovenščino. To popravljeno večerno darovanje sem nesla s seboj na vse podružnice, kamor so me poslali, in smo jo molile.